TIC Moravče

Murovica je priljubljena izletniška točka, pristopna iz posavske strani, Domžal ali iz Moravške doline. Na vrhu je klop in vpisna knjiga ter zaradi gozda malo okrnjen pogled na Ljubljano z okolico, ob lepem vremenu pa tudi na Snežnik.

Limbarska gora je ena najbolj razglednih gora v širši ljubljanski okolici; »kraljuje« nad moravško kotlino na jugu in nad dolino Črni graben ter je z več strani zelo lahko dostopna; tudi z avtom, ne le peš. Z Limbarske gore, na kateri stoji arhitektonsko zanimiva cerkev, je lep razgled na Kamniške planine, pa tudi na Julijce - vse do Triglava, sosednje zasavske in dolenjske hribe in na ljubljansko kotlino. Od Ljubljane je oddaljena 30 km. Dostop na Limbarsko goro je urejen iz več smeri npr.: iz Moravč, lukoviške strani, Blagovice, Zgornjih Lok, Spodnjih Lok, Krašnje, Mlinš in Trojan prek Golčaja. Vse poti so lahke in dobro označene. Do vrha gore je približno 1 uro hoda, iz Trojan in Izlak pa 2-3 ure. Na Limbarski gori je tudi kontrolna točka Evropske pešpoti E-6, Rokovnjaške planinske poti, Poti spominov NOB Domžale in Moravške planinske poti.

Moravška dolina je zahodni podaljšek Laške sinklinale z mladoterciarnimi kamninami proti sredini. Na severu jo obdajata Limbarska gora (773 mnm) in Veliki vrh (763 (mnm), na jugu pa niz stmih hribov in sicer Trojica (530 mnm), Murovica (743 mnm), Cicelj (836 (mnm), Slivna (880 mnm). V nižinah prevladujejo glinaste peščene miocenske plasti s precej plodno prstjo. Za del doline med Goro pri Pečah in Gorjušo pri Dobu je značilen (Moravški) osameli kras, ki se je razvil v triasnih apnenčevo-dolomitnih skladih. Značino za Moravški kras so zlasti vrtače. Gre za okoli 15 km dolg pas kraškega sveta v katerem so odkrili tudi okoli 70 znanih manjših jam. Za obisk pa je opremljena samo Železna jama pri Gorjušah.[1] Na jugu zapira dolino apnenec dolomita Litijske antiklinale. V dolini Rače, pa so od Moravč do Doba odkrili plasti premoga. Med naseljema Češnjice in Rudnik izvira Rača, ki odmaka vodo s spodnjega dela Morav&s

O cerkvi svetega Valentina na kratko: > Zgrajena v 1. polovici 18. stoletja - arhitekt: Gregor Maček > Posvetitev leta 1743 - škof Leopold Jožef Petazzi > Glavni oltar izdelan leta 1735 v klasicističnem slogu > Stranski oltarji so kamniti, iz črnega marmorja - avtorji Cussovi nasledniki > Sliki v oltarju Marijinega kronanja in svetega Egidija (Tilna) - Valentin Metzger (1743) > Freske - Jelovšek, preslikane leta 1867 (Matija Koželj) Sveti Valentin je bil mučenec v času zadnjega preganjanja kristjanov v rimskem cesarstvu. Njegov grob je v cerkvi svete Praksede blizu bazilike Marije Snežne v Rimu. Njegov god je 14. februarja. Od Boga je prejel dva darova: dar spreobrnenja grešnikov in dar čudeža nad bolniki. Zato je priprošnik zoper telesne slabosti in kužna obolenja, priporočajo pa se mu tudi božjastni bolniki. Je tudi zaščitnik romarjev. Ker "ima ključe od korenin", kot pravi ljudski pregovor, je znanilec pomladi, zavetnik čebelarj

Grad Tuštanj je grad, ki stoji med Spodnjim in Zgornjim Tuštanjem v Občini Moravče. Ime je dobil po nemškem izrazu za kamnino lehnjak. Prvi zapisi o gradu navajajo, da je bil dograjen leta 1490, od leta 1610 pa je mogoče slediti lastništva do današnjih dni. Današnjo stavbo je med letoma 1667 - 1671 pozidal kranjski deželnoknežji konjušnik Franc Bernard Lichtenberg. Ta rodbina ga je imela v posesti do leta 1800, ko ga je Franc Ksaverij, grof Lichtenberg, skupaj s posestvom prodal Ignacu Scariji - Škarji. Preko dedovanja in porok je stavba leta 1854 prešla v roke grajskega vrtnarja Luke Pirnata, ki se je poročil z grofico Maskimiljano Scharija. Ker je bila precej starejša od njega, je kmalu umrla in Pirnat se je poročil z Ano Marijano Resnik, s katero sta imela dve hčeri. Dvorec je ostal v lasti Pirnatov neprekinjeno vse do danes. Sedanji lastnik Peter Pirnat je leta 1993 obnovil dvoriščne arkade, ki so bile prv

Cicelj je greben in gorski vrh v vzhodnem predalpskem hribovju, natančneje v Posavskem hribovju. Je del predalpskega, nepopolnega krasa. Najbolj obiskan vrh je Sv. Miklavž (742 m n. m.)