TIC Moravče
Vegova ulica 9
1251 Moravče
Vegova ulica 9
1251 Moravče
CERKEV SVETEGA VALENTINA
CERKEV SVETEGA VALENTINA
Sakralni objekti, Romarske poti, Kulturna dediščina, Zgodovinska dediščina
cerkev sv. valentina, 1251 Moravče
O cerkvi svetega Valentina na kratko:
> Zgrajena v 1. polovici 18. stoletja - arhitekt: Gregor Maček
> Posvetitev leta 1743 - škof Leopold Jožef Petazzi
> Glavni oltar izdelan leta 1735 v klasicističnem slogu
> Stranski oltarji so kamniti, iz črnega marmorja - avtorji Cussovi nasledniki
> Sliki v oltarju Marijinega kronanja in svetega Egidija (Tilna) - Valentin Metzger (1743)
> Freske - Jelovšek, preslikane leta 1867 (Matija Koželj)
Sveti Valentin je bil mučenec v času zadnjega preganjanja kristjanov v rimskem cesarstvu. Njegov grob je v cerkvi svete Praksede blizu bazilike Marije Snežne v Rimu. Njegov god je 14. februarja.
Od Boga je prejel dva darova: dar spreobrnenja grešnikov in dar čudeža nad bolniki. Zato je priprošnik zoper telesne slabosti in kužna obolenja, priporočajo pa se mu tudi božjastni bolniki. Je tudi zaščitnik romarjev. Ker "ima ključe od korenin", kot pravi ljudski pregovor, je znanilec pomladi, zavetnik čebelarjev in mladostnikov. Priporočajo se mu tudi mladoporočenci in zaljubljeni.
Zunajščina je preprosta; stavba je pokrita z enotno streho; pred fasado je lopa na štirih kamnitih stebrih (zgrajenih s prstani kakor pri rotovškem portalu), do katere vodijo ozke stopnice. Stolp stoji ločeno od cerkve. Oboje s sosednjo stavbo vred, ki je bila nekdaj mežnarija (op. p), je umno razpostavljeno na vrhu hriba, fasada se ogleduje daleč po dolini...
V več smereh pomeni Mačkovo delo vrh domačega stavbarstva v prvi polovici 18. stoletja. Njegove izbrane stvaritve so estetsko najpomembnej¬še med vsem spomeniškim gradivom, ki ga moremo pripisati domači¬nom... Limbarska gora je višek na tej poti. In še več: motiv poglobitve prostorov je v danih okvirih že izraz smeri, ki jo moremo vzporejati s stremljenji sodobne teatrske, na določeno točko ali pot za gledalca preračunane kulisne arhitekture.«
To cerkev je 6. junija 1743 posvetil tedanji tržaški in kasneje ljubljanski škof Leopold Jožef Petazzi.
Prvotno cerkev na Limbarski gori so sezidali okoli leta 1667. Ker je kmalu zaslovela kot romarska cerkev in je postala premajhna, so jo že v prvi polovici 18. stol. povečali. Gradnjo so zaupali tedaj najbolj znanemu baročnemu arhitektu Gregorju Mačku iz Ljubljane.
To njegovo delo je orisal Nace Šumi: »Največje Mačku pripisano delo je cerkev na Limbarski gori (1735). Ta spomenik pomeni sintezo Mačkovih prizadevanj, popolnoma se odvrača od tujih vzorov ter porablja zgolj tradicionalne sestavine. V tlorisu sta združena pravokotna dvorana in vrisani potegnjeni osmerokotnik, prezbiterij je ustaljen mojstrov tip, kvadrat s porezanimi ogli. Podobno kombinacijo smo srečali v Šmartnem pri Kranju, rekli smo tudi, daje njen zarodek predstavljala že cerkev v Poljanah. Ker nikjer na Slovenskem ne najdemo podobnih zasnov, je že ta moment dovolj tehten, da smemo Limbarsko goro pritegniti v krog Mačkovih del.
Za njegovo roko govore tudi vse druge značilnosti spomenika. Uporaba potegnjenega osmerokotnika kot stare, posebno na Gorenjskem udomačene oblike, je popolnoma v skladu s pojmovanjem, ki ga je mojster pokazal že s svojim prvim nastopom. V razkrajevanju ostenja je cerkev nadaljevanje in zaključek že v Poljanah nakazane smeri. Isto velja uspeh v osvetljavi prostora; tipično Mačkovi so tudi vsi detajli. Združitev pravokotnika s potegnjenim osmerokotnikom v ladji je dala pogoje za izdelavo čudovitih dvonadstropnih, triosnih empor pevskega kora. Te empore so, čeprav v detajlu prav nič ambiciozne, v izvedbi celo malo grobe, po svojem izrazu pa med najbolj dognanimi motivi Mačkove dobe pri nas. Enkratni uspeh arhitekta - in osamljen primer v vsej baročni arhitekturi na Slovenskem - so situacija, oprema in osvetlitev stranskih kapel. Sredi oktogonalnega dela sta prizidani na vsaki strani po ena cilindrična kapela, prednji dve pravokotnega tlorisa pa sta naslonjeni na prečni stranici ostenja ter pritisnjeni na prezbiterij. Nenavadna je osvetlitev oltarjev v kapelah; vsi štirje so postavljeni diagonalno na os cerkve. Osvetljeni so z južne strani. Če hočemo doživeti vse vrednote te največje Mačkove mojstrovine, moramo vstopiti skozi glavni vhod in obstati pod južnim stičiščem kupolnih zgibov; od tam sta v celoti vidna le prva dva stranska oltarja. Nekaj korakov naprej, pod severnim stičiščem, se nenadoma odkrijejo izza slavolokov še trije ostali oltarji, glavni in prednja stranska. Na vsej poti nobenkrat ne zadenemo s pogledom ob odprto luč. In če se pred glavnim oltarjem obrnemo, imamo pred seboj kuliso pevskega kora; skozi njegove empore prodira v prostor, obdan s svetlimi pilastri in pokrit s temačno kupolo, mehko razpršena stranska luč.
Veliki oltar je lesen, izdelan okrog leta 1800 v klasicističnem slogu. Baročni kipi so visoki 180 cm. V tronu je Sv. Valentin z angeli, ob njem sta kipa Sv. Jožefa in Sv. Janeza Nepomuka, zunaj stebrov pa Sv. Florijana in Sv. Donata. V atiki je Bog oče z angeli in zemeljsko oblo. Ob tabernaklju sta dva angela, visoka 100 cm. V drugi pol. 19. stol. je oltar precej predelal domačin Andrej Rovšek. Zadaj je letnica 1861.
Vsi štirje stranski oltarji so kamniti, iz črnega marmorja, izdelki Cussovih naslednikov. Menze so obložene s črnim marmorjem, ki je bogato ornamentalno intarziran, za oblogo pa se skriva moravški peščenjak. Ivan Pengov je leta 1912 očistil 8 prebarvanih marmornatih kipov.
Oltar Marijinega kronanja na moški strani spredaj ima nad menzo letnico 1734. V tronu je Metzingerjeva Marijina oljnata slika na bakreni plošči. Ob strani sta 115 cm visoka kipa Sv. Jakoba in Sv. Urha. Zgoraj sta dva angela, visoka 90cm.
Oltar sv. Egidija - Tilna na ženski strani spredaj ima nad menzo prav tako letnico 1743. Slika Sv. Tilna na na bakreni plošči v tronu je spodaj signirana: Valentin Metzinger pinxit 1743. Ob straneh sta 110 cm visoka kipa iz peščenca Sv. Peter in Pavel. Angela v atiki sta visoka 90 cm. Na praznik sv. Tilna 1. septembra so bili tu nekdaj zelo obiskani shodi. Ljudje so se svetniku priporočali za dobro letino, srečo pri živini, proti ognju, strahu in kugi.
Oltar angela varuha v polkrožni kapelici na ženski strani zadaj ima letnico 1736. Osrednje mesto ima slika angela varuha z otrokom, a je preslikana.
Oltar sv. Valentina škofa na moški strani zadaj, lepo baročno delo, ima letnico 1737. Slika Sv. Valentina je morda Potočnikova, a je preslikana. Oltar sv. Valentina na desni strani v lopi pred vhodom je iz moravškega peščenjaka iz konca 17. stol., a je precej poškodovan. Še bolj so poškodovani kipi Sv. Valentina (170cm), Sv. Jožefa in Sv. Janeza Nepomuka (165cm). Sergej Vrišer jih pripisuje ljubljanskemu kiparju okrog leta 1681.
Prižnica je iz 18. stoletja. Na leseni balustradi so na platnu tri oljne slike štirih evangelistov. Slika Sv. Janeza Evangelista ima spodaj letnico 1837. Delo sodi v krog Egartnerjeve delavnice.
Zvonovi. Že v prejšnjem stoletju so bili v baročnem zvoniku na Limbarski gori trije bronasti zvonovi. Najmlajšega je 1873 ulil Albert Samassa v Ljubljani. Tehtal je 456 kg. Imel je relief Sv. Valentina. Najstarejši je bil srednji zvon. Imel je reliefe: Križanje, Brezmadežna, Sv. Valentin in Sv. Tilen ter napis, da ga je leta 1709 ulil Gašper Franchi. Tehtal je 829 kg. Oba je vzela prva svetovna vojna. Ostal pa je veliki zvon, ki ima poleg reliefov Sv. Križa, Brezmadežne, Sv. Valentina in Sv. Tilna zanimiv latinski napis:
Vir knjiga: Moravška dolina
> Zgrajena v 1. polovici 18. stoletja - arhitekt: Gregor Maček
> Posvetitev leta 1743 - škof Leopold Jožef Petazzi
> Glavni oltar izdelan leta 1735 v klasicističnem slogu
> Stranski oltarji so kamniti, iz črnega marmorja - avtorji Cussovi nasledniki
> Sliki v oltarju Marijinega kronanja in svetega Egidija (Tilna) - Valentin Metzger (1743)
> Freske - Jelovšek, preslikane leta 1867 (Matija Koželj)
Sveti Valentin je bil mučenec v času zadnjega preganjanja kristjanov v rimskem cesarstvu. Njegov grob je v cerkvi svete Praksede blizu bazilike Marije Snežne v Rimu. Njegov god je 14. februarja.
Od Boga je prejel dva darova: dar spreobrnenja grešnikov in dar čudeža nad bolniki. Zato je priprošnik zoper telesne slabosti in kužna obolenja, priporočajo pa se mu tudi božjastni bolniki. Je tudi zaščitnik romarjev. Ker "ima ključe od korenin", kot pravi ljudski pregovor, je znanilec pomladi, zavetnik čebelarjev in mladostnikov. Priporočajo se mu tudi mladoporočenci in zaljubljeni.
Zunajščina je preprosta; stavba je pokrita z enotno streho; pred fasado je lopa na štirih kamnitih stebrih (zgrajenih s prstani kakor pri rotovškem portalu), do katere vodijo ozke stopnice. Stolp stoji ločeno od cerkve. Oboje s sosednjo stavbo vred, ki je bila nekdaj mežnarija (op. p), je umno razpostavljeno na vrhu hriba, fasada se ogleduje daleč po dolini...
V več smereh pomeni Mačkovo delo vrh domačega stavbarstva v prvi polovici 18. stoletja. Njegove izbrane stvaritve so estetsko najpomembnej¬še med vsem spomeniškim gradivom, ki ga moremo pripisati domači¬nom... Limbarska gora je višek na tej poti. In še več: motiv poglobitve prostorov je v danih okvirih že izraz smeri, ki jo moremo vzporejati s stremljenji sodobne teatrske, na določeno točko ali pot za gledalca preračunane kulisne arhitekture.«
To cerkev je 6. junija 1743 posvetil tedanji tržaški in kasneje ljubljanski škof Leopold Jožef Petazzi.
Prvotno cerkev na Limbarski gori so sezidali okoli leta 1667. Ker je kmalu zaslovela kot romarska cerkev in je postala premajhna, so jo že v prvi polovici 18. stol. povečali. Gradnjo so zaupali tedaj najbolj znanemu baročnemu arhitektu Gregorju Mačku iz Ljubljane.
To njegovo delo je orisal Nace Šumi: »Največje Mačku pripisano delo je cerkev na Limbarski gori (1735). Ta spomenik pomeni sintezo Mačkovih prizadevanj, popolnoma se odvrača od tujih vzorov ter porablja zgolj tradicionalne sestavine. V tlorisu sta združena pravokotna dvorana in vrisani potegnjeni osmerokotnik, prezbiterij je ustaljen mojstrov tip, kvadrat s porezanimi ogli. Podobno kombinacijo smo srečali v Šmartnem pri Kranju, rekli smo tudi, daje njen zarodek predstavljala že cerkev v Poljanah. Ker nikjer na Slovenskem ne najdemo podobnih zasnov, je že ta moment dovolj tehten, da smemo Limbarsko goro pritegniti v krog Mačkovih del.
Za njegovo roko govore tudi vse druge značilnosti spomenika. Uporaba potegnjenega osmerokotnika kot stare, posebno na Gorenjskem udomačene oblike, je popolnoma v skladu s pojmovanjem, ki ga je mojster pokazal že s svojim prvim nastopom. V razkrajevanju ostenja je cerkev nadaljevanje in zaključek že v Poljanah nakazane smeri. Isto velja uspeh v osvetljavi prostora; tipično Mačkovi so tudi vsi detajli. Združitev pravokotnika s potegnjenim osmerokotnikom v ladji je dala pogoje za izdelavo čudovitih dvonadstropnih, triosnih empor pevskega kora. Te empore so, čeprav v detajlu prav nič ambiciozne, v izvedbi celo malo grobe, po svojem izrazu pa med najbolj dognanimi motivi Mačkove dobe pri nas. Enkratni uspeh arhitekta - in osamljen primer v vsej baročni arhitekturi na Slovenskem - so situacija, oprema in osvetlitev stranskih kapel. Sredi oktogonalnega dela sta prizidani na vsaki strani po ena cilindrična kapela, prednji dve pravokotnega tlorisa pa sta naslonjeni na prečni stranici ostenja ter pritisnjeni na prezbiterij. Nenavadna je osvetlitev oltarjev v kapelah; vsi štirje so postavljeni diagonalno na os cerkve. Osvetljeni so z južne strani. Če hočemo doživeti vse vrednote te največje Mačkove mojstrovine, moramo vstopiti skozi glavni vhod in obstati pod južnim stičiščem kupolnih zgibov; od tam sta v celoti vidna le prva dva stranska oltarja. Nekaj korakov naprej, pod severnim stičiščem, se nenadoma odkrijejo izza slavolokov še trije ostali oltarji, glavni in prednja stranska. Na vsej poti nobenkrat ne zadenemo s pogledom ob odprto luč. In če se pred glavnim oltarjem obrnemo, imamo pred seboj kuliso pevskega kora; skozi njegove empore prodira v prostor, obdan s svetlimi pilastri in pokrit s temačno kupolo, mehko razpršena stranska luč.
Veliki oltar je lesen, izdelan okrog leta 1800 v klasicističnem slogu. Baročni kipi so visoki 180 cm. V tronu je Sv. Valentin z angeli, ob njem sta kipa Sv. Jožefa in Sv. Janeza Nepomuka, zunaj stebrov pa Sv. Florijana in Sv. Donata. V atiki je Bog oče z angeli in zemeljsko oblo. Ob tabernaklju sta dva angela, visoka 100 cm. V drugi pol. 19. stol. je oltar precej predelal domačin Andrej Rovšek. Zadaj je letnica 1861.
Vsi štirje stranski oltarji so kamniti, iz črnega marmorja, izdelki Cussovih naslednikov. Menze so obložene s črnim marmorjem, ki je bogato ornamentalno intarziran, za oblogo pa se skriva moravški peščenjak. Ivan Pengov je leta 1912 očistil 8 prebarvanih marmornatih kipov.
Oltar Marijinega kronanja na moški strani spredaj ima nad menzo letnico 1734. V tronu je Metzingerjeva Marijina oljnata slika na bakreni plošči. Ob strani sta 115 cm visoka kipa Sv. Jakoba in Sv. Urha. Zgoraj sta dva angela, visoka 90cm.
Oltar sv. Egidija - Tilna na ženski strani spredaj ima nad menzo prav tako letnico 1743. Slika Sv. Tilna na na bakreni plošči v tronu je spodaj signirana: Valentin Metzinger pinxit 1743. Ob straneh sta 110 cm visoka kipa iz peščenca Sv. Peter in Pavel. Angela v atiki sta visoka 90 cm. Na praznik sv. Tilna 1. septembra so bili tu nekdaj zelo obiskani shodi. Ljudje so se svetniku priporočali za dobro letino, srečo pri živini, proti ognju, strahu in kugi.
Oltar angela varuha v polkrožni kapelici na ženski strani zadaj ima letnico 1736. Osrednje mesto ima slika angela varuha z otrokom, a je preslikana.
Oltar sv. Valentina škofa na moški strani zadaj, lepo baročno delo, ima letnico 1737. Slika Sv. Valentina je morda Potočnikova, a je preslikana. Oltar sv. Valentina na desni strani v lopi pred vhodom je iz moravškega peščenjaka iz konca 17. stol., a je precej poškodovan. Še bolj so poškodovani kipi Sv. Valentina (170cm), Sv. Jožefa in Sv. Janeza Nepomuka (165cm). Sergej Vrišer jih pripisuje ljubljanskemu kiparju okrog leta 1681.
Prižnica je iz 18. stoletja. Na leseni balustradi so na platnu tri oljne slike štirih evangelistov. Slika Sv. Janeza Evangelista ima spodaj letnico 1837. Delo sodi v krog Egartnerjeve delavnice.
Zvonovi. Že v prejšnjem stoletju so bili v baročnem zvoniku na Limbarski gori trije bronasti zvonovi. Najmlajšega je 1873 ulil Albert Samassa v Ljubljani. Tehtal je 456 kg. Imel je relief Sv. Valentina. Najstarejši je bil srednji zvon. Imel je reliefe: Križanje, Brezmadežna, Sv. Valentin in Sv. Tilen ter napis, da ga je leta 1709 ulil Gašper Franchi. Tehtal je 829 kg. Oba je vzela prva svetovna vojna. Ostal pa je veliki zvon, ki ima poleg reliefov Sv. Križa, Brezmadežne, Sv. Valentina in Sv. Tilna zanimiv latinski napis:
Vir knjiga: Moravška dolina
